O Teoriji izbire in realitetni terapiji

Dr. William Glasser (1937 – 2014), ameriški psihiater in klinični psiholog svetovnega slovesa, je utemeljitelj in začetnik realitetne terapije in teorije izbire. Na osnovi zaznavne kontrolne teorije W. T. Powersa, ki je z znanstveno doslednostjo, na osnovi kibernetike drugega reda, razvil sistemsko teorijo, ki omogoča razumeti vedenje živih bitij, je Dr. Glasser razvil teorijo izbire in jo prilagodil za psihoterapevtske namene.

Leta 1965 je objavil knjigo Realitetna terapija. V njej je izzval tradicionalne poglede psihiatrije na naravo duševne bolezni in na mnoga druga vprašanja človekovega življenja. Po njegovem je t. i. ‘duševna bolezen’ pravzaprav vedenje, ki si ga posameznik izbere v poskusih ohranjanja ravnovesja v svojem življenju. Ta izbira ni nujno zavestna, vendar je v danem trenutku vedno posameznikov najboljši poskus, da bi zadovoljil svoje potrebe. Glasserjevo prepričanje v absolutno pozitivni namen vsakega človekovega vedenja nasprotuje mnogim drugim pogledom, ki vidijo določena človekova vedenja kot ‘motnje’.

Dr. W. Glasser je svoje razumevanje človeškega vedenja, ki temelji na teorije izbire, apliciral tudi na širše družbene teme, kot so vzgoja in problematika šolanja, vodenje oz. menedžment, partnerski odnos, področje rehabilitacije, prevzgoje prestopnikov in podobno.

Leta 1967 je ustanovil Inštitut za realitetno terapijo, ki je prerasel v mednarodni inštitut. Ideje dr. W. Glasserja uporabljajo v svoji profesionalni praksi povsod po Evropi. Njegova dela so prevedena v številne jezike. Nekateri naslovi del, ki jih lahko vzamemo v roke tudi slovenski bralci: Teorija izbire, Kako vzpostaviti učinkovit nadzor nad svojim življenjem: teorija nadzora, Realitetna terapija v praksi, Opozorilo: psihiatrija je lahko nevarna za vaše duševno zdravje, Ostati skupaj, Vsak učenec je lahko uspešen, Učitelj v dobri šoli…

»Rad bi vam povedal le to, da ste konec koncev edina oseba, na katero se lahko zanesete, vi sami. Prepričan sem, da to ni nekaj, kar bi radi slišali. Zaradi tega je življenje videti tako nepošteno …« (dr. William Glasser)

Leon Lojk (1937 – 2014), slovenski psiholog, psihoterapevt in učitelj realitetne terapije, tudi senior inštruktor William Glasser International, je ves čas verjel, da predstavlja Glasserjeva teorija izbire vrh modernega razumevanja človekovega vedenja. Dokazal je, da je teorija izbire in z njo realitetna terapija, filozofsko in znanstveno utemeljena. Na osnovi njegove publikacije »Znanstvena utemeljenost realitetne terapije« je bila realitetna terapija, leta 2007, v Evropi priznana kot enakovreden in znanstveno utemeljen psihoterapevtski pristop.

Leon Lojk je prvi k sodelovanju pozval vse, v Evropi delujoče zveze RT in leta 1999 ustanovil Evropsko zvezo za realitetno terapijo (EART), s sedežem v Sloveniji in bil do leta 2010 njen prvi predsednik. Leta 1999 je bil tudi soustanovitelj Slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP), ki mu je leta 2005 dodelila zlato priznanje za razvoj psihoterapije v Sloveniji. Društvo za realitetno terapijo Slovenije (DRTS) je kot soustanovitelj Slovenske krovne zveze za psihoterapijo omogočilo pluralnost psihoterapevtskih šol na Slovenskem, hkrati pa tudi vključitev realitetne terapije med priznane psihoterapevtske šole v Evropi. Pod Leonovim vodstvom je leta 2008 realitetna terapija dobila priznanje kot enakovredna psihoterapevtska šola in EART postane redna članica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP). Leon Lojk je tudi ustanovitelj Svetovalno izobraževalnega centra v Kranju (1996) in kasneje utemeljitelj Evropskega inštituta za realitetno terapijo v Kranju (EIRT, 2009), ki je član Evropske zveze za realitetno terapijo (EART). V Sloveniji se realitetna terapija prakticira od leta 1970, poučuje pa od leta 1984.

Kot daljnosežen projekt si je Leon Lojk zastavil predstavitev teorije izbire, realitetne terapije, Glasserjeve dobe šole in ne-gospodovalnega vodenja manjših skupin v Sloveniji kot možno udejanjanje sodobnih odkritij psihologije in znanosti o življenju, ki odkrivajo enake vrednosti slehernega človeškega bitja, katerega vedenje je namensko in ne reakcija na zunanje dražljaje.  Na Hrvaškem, v Kanadi, Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike in v Sloveniji je objavil okrog 50 strokovnih člankov. Nekaj od teh je napisal s soavtorji, kot so Bosiljka Lojk, Robert E. Wubbolding in Hans J. Eysenck.

Leon Lojk je vsem navedenim prizadevanjem posvetil štirideset let svojega življenja. Teorijo izbire kot del realitetne terapije je prepoznaval kot lastno pot do osebne svobode in sreče, nekaj, za kar se je bilo vredno boriti, nekaj, kar je bilo vredno dokazovati in katere vrednost je bilo vredno širiti. Videl jo je kot etiko prihodnosti.

Teorija izbire razume človeški organizem kot zaprt, notranje motiviran sistem, katerega delovanje je namensko, da bi vzpostavil notranje ravnovesje in se uskladil s seboj in z okoljem. Kot zaprt sistem posameznik preko čutil dobiva informacije o spremenljivkah v okolju in jih s svojim vedenjem nadzoruje tako, da so v prid potešitvi njegovih prirojenih potreb. Vedno poskuša v okoliščinah, v katerih živi, doseči optimalno skladnost med notranjim ‘svetom kakovosti’ (potreb) in zunanjim svetom, kot ga zaznava. Ob tem je pojem izbire svojevrstna metafora za kreativnost in bogato produkcijo človekovega organizma v celoti, s katero poskuša posameznik nadzorovati okoliščine. (Lojk, 2014)

Organizem je istoveten t. i. celostnemu vedenju, ki ga v teoriji izbire razlagamo kot neločljivo celoto dejavnosti, mišljenja, čustev in fizioloških procesov. Le dejavnost in mišljenje sta tisti komponenti vedenja posameznika, ki sta pod njegovim neposrednim nadzorom. Vedenje posameznika, ki ga razumemo kot celotno funkcioniranje organizma, v luči teorije izbire ni odgovor na okoliščine, pač pa najboljši poskus, da v določenih okoliščinah zadosti notranjim motivom, ki ga poganjajo (osnovne potrebe človeka). V teh poskusih zagotavljanja potešenosti potreb je vedenje človeškega organizma izjemno kreativno. Izid te kreativnosti je kratkoročno lahko ugoden, a dolgoročno lahko tudi neustrezen.

Glasserjeva teorija izbire uči, da smo za svoje življenje odgovorni sami, zato nas drugi ne morejo ne osrečiti in ne onesrečiti. Teorija izbire preko razlage človekovega vedenja uči, kako se usklajevati s seboj in z okoljem, zlasti s soljudmi, da bi gradili dobre odnose, ki so pogoj za srečno življenje, česar ni brez sprejemanja drugačnosti. Osnovno vodilo pri tem je sprotna samopresoja. Sodelovanje in prilagajanje sta z evolucijskega vidika v funkciji preživetja organizma, v stalno spreminjajočem okolju, v katerem živi. Zato je zavedanje pomena sodelovanja s soljudmi, ki temelji na zaupanju in spoštovanju, temeljna vrednota v procesu vseživljenjskega učenja za kakovostno življenje.

Vir: Partnerski odnos v očeh psihoterapevta, Znanstvena utemeljenost realitetne terapije

Realitetna terapija je svetovalna in psihoterapevtska metoda, ki uči ljudi usmerjati njihova življenja k bolj učinkovitim izbiram med možnostmi, ki so jim na razpolago. S tem pridobijo učinkovitejši nadzor nad svojim življenjem in se uspešneje spoprijemajo s stresi in drugimi življenjskimi problemi. Skoraj vse človeške težave izhajajo iz dejstva, da ne moremo nadzorovati vedenja drugih ljudi tako, kot bi želeli, ali pa, ker nas drugi poskušajo nadzorovati, pa mi tega nočemo.

Realitetno terapijo je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja razvil ameriški psihiater dr. William Glasser. Realitetna terapija je najbližja konstruktivističnim, humanističnim in fenomenološkim pristopom.

Teorija izbire predstavlja temelj realitetne psihoterapije. Njen cilj je, kot pravi Leon Lojk, pomagati svetovancu razviti učinkovitejši nadzor nad zadovoljevanjem svojih potreb na način, ki je odgovoren do njega samega in do drugih ljudi – torej naučiti ga predvsem razvijati ustrezne odnose s soljudmi in s tem dvigniti kakovost klientovega življenja. Realitetna terapija sloni na prepričanju, da ljudje sami izbiramo (čeprav ne vedno zavestno), kaj bomo storili s svojim življenjem in da smo za te izbire tudi odgovorni. Bistvo realitetne terapije je prepričanje, da ne glede na okoliščine v preteklosti ali sedanjosti in ne glede na to, kaj je človek počel do sedaj, vedno lahko v sedanjem trenutku izbere vedenja, ki mu bodo pomagala bolj učinkovito potešiti njegove osnovne potrebe.

Terapevt, ki na težave klienta gleda v luči teorije izbire, verjame, da klientu prav prepričanja, ki jih goji, oz. pogled nase preprečujejo, da bi si pomagal in zaživel bolj kakovostno. Zato svojo nalogo vidi v tem, da s klientom podeli prepričanja teorije izbire in s tem omogoči, da s spremembo prepričanja spremeni svoje vedenje in zviša kakovost življenja. Med pogovorom terapevt poskuša pogovor preusmeriti od preteklosti na sedanjost; od drugih na njega samega; od okoliščin na njegovo vedenje; od čustev in fiziologije na dejavnost in mišljenje.

Odnos terapevta in klienta ima v realitetni terapiji izreden pomen, ker predstavlja sredstvo in cilj terapije. Preko odnosa s terapevtom v času terapije se klient uči, kako se povezati z zanj pomembnimi osebami. Uspešnost terapije vidimo v pripravljenosti klienta, da preko odnosa s terapevtom preneha gledati nase kot na žrtev, se sooči z lastno odgovornostjo, prevzame pobudo in začne učinkoviteje nadzirati svoje življenje.

Vir: Psihoterapija na Slovenskem, Realitetna terapija v praksi

Šola pri nas, kljub zagotavljanju in želji vseh, da bi bila učinkovita in učencem prijazna, pogosto ni taka, ne za učence, ne za učitelje in ne za starše (Leon Lojk). Njena storilnostna usmerjenost nima želenega učinka pri uporabi šolskega znanja, ne glede na različno uspešnost v mednarodnih primerjavah. Leon Lojk verjame, da bi z Glasserjevo dobro in kakovostno šolo presegli večino teh težav.

Glasserjeva dobra in kakovostna šola

Dr. W. Glasser je avtor Glasserjeve dobre in kakovostne šole. Svoj pristop k vzgoji in izobraževanju utemeljuje s teorijo izbire, s katero je prenesel sodobne izsledke evolucijskih in sistemskih teorij o vedenju na šolsko področje. Te teorije dokazujejo, da živi organizmi nadzorujejo okolje in ne obratno in da je vedenje vedno namensko.

Teorija izbire ima na področju šolstva v temelju drugačne poglede na:

• odnose med učenci in učitelji ter drugimi udeleženci izobraževanja in na pomen teh odnosov,
• vsebine učnih snovi in na način pridobivanja znanja,
• motiviranost za učenje in disciplino učencev v šoli.

Danes učitelje v šolah najbolj skrbi motiviranost in disciplina učencev. Po teoriji izbire je človek stalno motiviran za svojo dobrobit (potešenost osnovnih potreb) in ga v tem smislu ni treba motivirati. To pomeni, da so tudi učenci optimalno motivirani, a žal ne vedno za tisto, za kar bi želeli učitelji, da bi bili. »Nedisciplina in lenoba« sta v šoli učenčev način zadovoljevanja potreb. Naloga učitelja torej ni »popraviti« učenca, temveč popraviti razmere in odnose v razredu, ki učencu omogočajo primernejšo izbiro načina potešitve potreb. Pri izobraževanju in vzgoji enostavno upoštevamo vrojeno potrebo po sodelovanju, ki jo učenec lahko poteši le v povezanosti z drugimi, kar ga osrečuje. Učencu je smiselno le tisto, kar dviguje kakovost njegovega življenja oz. zadovoljuje vrojene potrebe. Zato je naloga učitelja da svoje vedenje in šolske zahteve naravna tako, da bodo učenci videli smisel v šolskem delu, sicer bodo potrebe poskušali potešiti drugje in drugače.

V Glasserjevi kakovostni šoli ne uporabljajo disciplinskih ukrepov, zaradi temeljne značilnosti kontrolirajočega sistema, ki nadzoruje okolje in hkrati ne dopusti, da bi okolje nadzorovalo njega. Zato učencev ne moremo prisiliti in ne nagraditi tako, da bi vzljubili nekaj, česar ne marajo, če se sami ne odločijo za to. Vsakršno kaznovanje, kritiziranje, prazne pohvale, so zato nesmiselne. Namesto kritike in groženj, poskušamo izboljšati odnose z njimi.

Vedenje izbiramo, zato sta učitelj in učenec 100 % odgovorna, vsak za svoje vedenje. Učitelj je povsem odgovoren za kakovost podajanja snovi, za vodenje razreda (ustvarjanje pogojev za dobre odnose in dobro učno klimo) ter za osebno vedenje (doslednost izjav in dejanj). Učenec pa je povsem odgovoren za svoje vedenje, da se uči in rešuje probleme.

Glasserjeva kakovostna šola v Sloveniji je OŠ Preserje pri Radomljah.

http://www.os-preserjeradomlje.si/

Vir: Glasserjeva kakovostna šola na Slovenskem