Teorija izbire

You are here:

Deset aksiomov Teorije izbire

Edina oseba, katere vedenje smo zmožni kontrolirati, smo mi sami. Če smo pripravljeni umreti ali prenašati bolečine, nas nihče ne more pripraviti, da bi storili nekaj, kar nočemo.
Vse, kar lahko drugim ponudimo ali kar lahko drugi ponudijo nam, so informacije; kaj bodo oni ali mi počeli s temi informacijami, je stvar njihove oziroma naše izbire.
Vse dolgotrajne duševne težave imajo svoj izvor v nezadovoljujočem odnosu z drugimi ljudmi.
Odnosne težave so vedno težave v sedanjosti: bodisi živimo v nezadovoljujočem odnosu ali pa odnosa sploh z nikomer nimamo.
Dogodki v preteklosti – posebno boleči – so vplivali na to, kakšni smo mi danes, vendar njihovo boleče oživljanje v sedanjosti ne pomaga veliko, da bi si uredili odnose v sedanjosti.
Žene nas pet – v dedno zasnovo zapisanih potreb: po preživljanju posameznika in vrste, po ljubezni oziroma pripadnosti, po moči oziroma (samo)spoštovanju, po prostosti oziroma svobodni izbiri in po zabavi oziroma razvedrilni, ustvarjalni radovednosti. Potešitev potreb se sicer lahko preloži, a do nje mora nekako priti.
Mi lahko potešimo svoje potrebe le preko konkretnih sličic(podob,zamisli, želja) v našem notranjem svetu kakovosti. V tem svetu je vse, kar je za nas vredno; tudi tisto, kar drugim ne pomeni ničesar.
Vse, kar počnemo v življenju je, da skušamo s celostnim, nedeljivim vedenjem, sestavljenim iz štirih komponent (dejavnosti, mišljenja, čustvovanja in fizioloških procesov) – zunanji svet, kakor ga zaznavamo – spremeniti v svet, ki bi bil čim bolj podoben našemu notranjemu svetu kakovosti.
Vse naše vedenje je namensko in pro-aktivno. Ogromno pridobimo na naši osebni svobodi, če to spoznamo in začnemo govoriti npr., da smo si izbrali depresijo in ne, da smo padli vanjo.
Neposredno lahko nadziramo le mišljenje in dejavnosti; počutja in fiziološke procese pa le posredno preko dejavnosti in mišljenja.