Ljubljana, 30. april – V zadnjem času lahko v medijskih objavah ob predlogu Zakonu o psihoterapevtski dejavnosti zasledimo številne očitke psihoterapevtskemu delu, še posebej pa izstopajo očitki o neprimernosti izobrazbe za delo s posamezniki s težavami v duševnem zdravju, neupoštevanju oz. pomanjkanju zavezujočih etičnih standardov in odgovornosti za psihoterapevte. Z očitki se ne strinjamo.
V medijih te dni pogosto zasledimo skrbi vezane na to, da psihoterapevti, ki nimamo predhodne izobrazbe zdravstvene smeri, nismo kompetentni za delo z uporabniki, ki imajo težave v duševnem zdravju. Strinjamo se z našimi kolegi psihiatri in kliničnimi psihologi, da samo zdravljenje z medikamenti in postavljanje diagnoz ni nekaj, za kar smo usposobljeni, in si tega niti ne želimo delati. Zdravljenje torej v celoti ostaja v domeni zdravstva oz. strokovnjakov, ki so za to usposobljeni. Naš prispevek vidimo predvsem kot preventivo in dopolnitev klasičnim načinom zdravljenja. V dolgoletnih študijih smo pridobili tako teoretična kot tudi znanja temelječa na praktičnem delu in osebni terapevtski izkušnji, kjer smo raziskovali svoja prepričanja in se tako v najboljši možni meri opremili za kakovostno delo z uporabniki. Ne želimo si torej posegati v načine pomoči uporabnikom, ki delujejo dobro, želimo si le biti del tima, ki bo posameznikom omogočil najboljše pogoje za preseganje težav, s katerimi se soočajo. Psihoterapija je področje, ki ravno zaradi dela z najranljivejšo populacijo mora biti regulirano tako, da omogoča kakovostno obravnavo in hitro dostopnost. Zato se zavzemamo za sprejem zakona, ki bo postavil jasne smernice in verodostojne informacije za tiste, ki si tovrstne pomoči želijo.
Psihoterapevti smo že ves čas zavezani visokim etičnim in moralnim standardom, s čimer zagotavljamo varne in učinkovite storitve skladne s potrebami uporabnikov. Predlog Zakona o psihoterapevtski dejavnosti prvič v zgodovini tudi jasno določa našo obveznost o napotitvi posameznika, čigar težave presegajo naše zmožnosti pomoči, naprej v sistem zdravstvene obravnave. Določa tudi obvezno članstvo v Zbornici, določa globe ob ugotovljenih kršitvah in pogoje, ki jih psihoterapevti moramo izpolnjevati za pridobitev licence in njeno podaljševanje. Kdor bo želel pridobiti in ohranjati licenco bo torej zavezan k stalnemu strokovnemu in osebnemu razvoju, kar samo po sebi zahteva visoke standarde etike in odgovornosti.
S strani zdravstvene stroke slišimo tudi zaskrbljenost, da ne nosimo odgovornosti v primeru, če nam uporabnik ne poda vseh resničnih dejstev o svojem zdravstvenem stanju in tako naj bi odgovornost padla na psihiatre in klinične psihologe. Ključno sem nam zdi poudariti, da se sami še kako zavedamo osebne odgovornosti v vlogi psihoterapevta. Nihče pa ne more nositi odgovornosti za poslabšanje zdravstvenega stanja, v kolikor uporabnik ne predstavi vseh dejstev, ki so potrebna za celostno terapevtsko ali zdravstveno obravnavo. Terapevti verjamemo, da je ravno vzpostavitev zaupnega terapevtskega odnosa, ki verjame v potenciale uporabnika tista, ki bo prispevala k odločitvi uporabnika, da je zanj ugodnejše, če se odloči za odprto in iskreno komuniciranje v terapevtskem procesu. S tem se namreč lažje odloča za izbiro v spektru pomoči, ki mu je na voljo.
—
Dodatne informacije in pojasnila:
Maša Žilevski, predsednica društva za realitetno terapijo Slovenije – DRTS
e-naslov: drustvo.rt@gmail.com
