Piše: Mirjana Palčič Bubnič, direktorica EIRT in psihoterapevtka
V predlogu Zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki je na koncu svoje proceduralne poti, se pojem psihoterapija predstavlja skozi elemente: psihoterapevtska intervenca, psihoterapevtska obravnava, psihoterapevtski pristop in psihoterapevtska dejavnost. Psihoterapija je opredeljena kot samostojna interdisciplinarna znanstvena veda o obravnavi duševnih stanj. Kljub temu ali pa ravno zaradi tega je v medijih s strani zaposlenih v zdravstvu slišati veliko oporekanj in izražanja strahov, predvsem kar se tiče kompetentnosti izvajanja psihoterapevtske dejavnosti.
Kritični pristop k vsaki napovedani spremembi se mi zdi ključen pri odločanju za spremembo, ki jo sprejmemo v naša življenja. Še toliko bolj, ko se odločamo o zakonu, ki bo imel določen vpliv tako na uporabnike kakor izvajalce psihoterapevtske dejavnosti.
Ker se zakon sprejema znotraj zdravstvene dejavnosti, razumem, da največ strahov glede kompetentnosti izhaja iz različnih definicij in s tem razumevanja, kaj je psihoterapija. Znotraj zdravstva slišim, da prevladuje razumevanje, da je psihoterapija metoda zdravljenja, ki jo psihiatri in klinični psihologi uporabljajo pri svojem delu. Psihoterapevtska dejavnost, ki se je razvijala izven zdravstvenega sistema in je našla svoj prostor pretežno v zasebnem sektorju, razume psihoterapijo kot samostojno interdisciplinarno znanstveno vedo pri obravnavi ljudmi z najrazličnejšimi simptomi.
Menim, da je bistvena razlika torej v izhodišču razumevanja delovanja človeka, na katerem temeljijo različni psihoterapevtski pristopi (z medicinskim pristopom vred). Tudi med različnimi psihoterapevtskimi pristopi izven zdravstva je bilo dolga leta zaznavati vrednotenje, kateri je boljši, bolj učinkovit, vendar menim, da to držo počasi prestopamo, saj praksa in raziskave kažejo, da je bolj kot sam pristop pomembna motiviranost klienta in odnos, ki ga psihoterapevt vzpostavi s klientom.
Kakor že rečeno se psihoterapevtski pristopi razlikujemo med seboj glede na razlago človekovega delovanja, ki pa temelji na razlagi različnih vrst vzročnosti človekovega vedenja. Iz tega temeljnega razumevanja izhaja razlaga vira težav in odpravljanje, zdravljenje le teh.
Na tem mestu, ko razmišljam o naših razlikah, kako dojemamo, razumemo, kaj je kompetenca, kdo jo določi, kako jo izmerimo, ne morem mimo meni zelo blizu Aristotelovega razmišljanja, da o nekem pojavu nekaj vemo le, če znamo razložiti vzroke, ki so botrovali njegovemu nastanku. Govoril je o štirih vrstah vzročnosti, ki jih je dobro poznati, če si želimo razložiti določen pojav: tvarna (materialna) vzročnost, dejavna vzročnost, formalna vzročnost in namenska (finalna) vzročnost. Na tem mestu ni ne kraj ne čas, da bi razlagala vse te vzročnosti, vendar se mi zdijo pomembne in zanimive ravno zato, da razmislimo o temeljnih razlikah v konceptih naših različnih pristopov.
Menim, da je poznavanje vzrokov za nastanek duševne stiske, ki se manifestira v najrazličnejših simptomih, pomembna in potrebna ravno z vidika sodelovanja različnih strokovnjakov. Kar počne psihoterapevt pri svojem delu, ki ga opravlja kot samostojen poklic je nekaj drugega kot to, kar počne psihiater, klinični psiholog, socialni delavec, pedagog itd., ki pozna določene elemente, tehnike ali posamezna filozofska izhodišča, na katerih temelji določen psihoterapevtski pristop. Vsa pridobljena znanja določenega strokovnjaka, s katerimi si pomaga k dviganju kvalitete oz. kompetenc svojega dela so dobrodošla, ni pa to že nujno psihoterapevtski proces. Psihoterapevtski proces je termin, ki se ga v zakonu ne omenja, menim pa, da je za izvajanje psihoterapevtske dejavnosti ključnega pomena.
Človekovo naravnanost k opozarjanju na razlike razumem kot zelo namensko ravnanje. Ljudje smo usmerjeni k ohranjanju tega, kar smo izkusili kot kvaliteto, z vsemi sredstvi, za katere menimo, da bodo delovale. V našem primeru z opozarjanjem in vrednotenjem razlik v poimenovanju, kaj je psihoterapija in kdo je lahko psihoterapevt, prispevamo k ohranjanju obstoječega stanja in se odpovedujemo napredku.
Tudi jaz imam svojo idejo dobrega psihoterapevta, verjetno precej idealizirano, vendar od nje tudi ne morem kar tako odstopiti: zrelost psihoterapevta vidim v sposobnosti ozaveščanja svojega delovanja, v ozaveščanem samopresojanju, ki postane avtomatizirano vedenje, ko v svojem življenju naleti na ovire. Če to prenesem v sedanjo situacijo, povezano z zakonom, vidim psihoterapevta, ki se zaveda svojih konceptov in prepričanj, vendar se hkrati zaveda, da imajo tudi drugi svoje koncepte in prepričanja, in verjame, da bo s sodelovanjem, razumevanjem in zanimanjem za drugega imel več možnosti za lažje in bolj zadovoljno sobivanje v tem prostoru.
