Avtorica: Bosiljka Boba Lojk, psihoterapevtka, strokovni vodja učiteljskega zbora EIRT
Slovenska javnost in mediji so relativno slabo informirani o psihoterapiji, saj informacije prihajajo predvsem iz enostranskih virov – pogosto tistih, ki si psihoterapijo lastijo ali jo predstavljajo skozi ozko strokovno perspektivo. Zaradi tega je javna predstava o psihoterapiji pogosto popačena, saj prevladujejo pogledi določenih strokovnih skupin medtem ko so drugi pristopi in glasovi zapostavljeni. Skoraj nemogoče je v javnosti predstaviti širšo ali bolj realno sliko psihoterapije, psihoterapevtsko dejavnost ter usposabljanje psihoterapevtov in skrb za njihov kontinuirani poklicni razvoj, saj prevladujoči diskurzi pogosto izrinejo alternative in utišajo raznolikost strokovnih glasov.
Zadnje čase, zlasti v trenutku, ko se ukvarjamo s potrebo po zakonski ureditvi psihoterapevtske dejavnosti, so se v medijih pojavljale različne informacije, ki ne odražajo realne slike o tem, kar se dogaja na področju psihoterapije v Sloveniji, iz katerih si je javnost lahko o tej temi ustvarjala popolnoma napačen vtis. Zato je nujno opozoriti na relevantne informacije, potrebne za ustvarjanje realne slike o tem, kaj se je v Sloveniji desetletja dogajalo na področju psihoterapije.
Ko laična javnost naleti na termin psihoterapija, jo asociativno poveže s Sigmundom Freudom, očetom psihoanalize in v nadaljevanju tudi z medicino, kar je razumljivo glede na dejstvo, da je bil Freud zdravnik – nevrolog. Dejstvo je tudi, da so se v tistih časih za Freudove ideje zanimali predvsem psihiatri, mnogo kasneje pa tudi klinični psihologi, ki so bili zaposleni v psihiatričnih klinikah. S tem laik lahko hitro poveže psihoterapijo s področjem zdravstva in hitro umesti psihoterapijo med zdravstvene dejavnosti, kar je seveda napačno. To je razlog, da moramo razumeti tudi zgodovinski aspekt te dejavnosti, kadarkoli se lotevamo kakršne koli razprave o njej.
Freud velja resnično za začetnika psihoterapije, ker je utemeljitelj psihoanalize, prvega pristopa pomoči ljudem v duševnih stiskah, pa tudi zato, ker je bila v tem zgodovinskem času in še kasneje psihoanaliza edina oblika psihoterapevtskega delovanja. Vendar zgodovina beleži, da se je določeno število Freudovih učencev že takrat oddaljilo od njegovega nauka, kot so denimo Alfred Adler, Carl Gustav Jung, Otto Rank, Wilhelm Reich in drugi. Tako so se s časom poleg psihoanalize razvili in osamosvojili še drugi pristopi, med njimi tudi takšni, ki s psihoanalizo nimajo dosti skupnega. Imanentni viri informacij navajajo, da je v svetu trenutno prisotnih več kot 500 različnih znanstveno utemeljenih psihoterapevtskih pristopov, porazdeljenih v 6 do 8 glavnih usmeritev.
Dogajanja na evropski in svetovni psihoterapevtski sceni se odražajo tudi v Sloveniji, čeprav s počasnejšim tempom. Med prvo in drugo svetovno vojno ni bilo zaznati posebnega interesa strokovnjakov za psihoterapijo. V obdobju po drugi svetovni vojni so prevladali močni ideološki predsodki do psihoterapije, zato v našem prostoru dolgo ni mogla zaživeti. Odnos do nje je bil zelo odklonilen, celo med psihiatri v ljubljanski psihiatrični bolnišnici. Psihoterapija je v Sloveniji vse do 60. let prejšnjega stoletja ostajala na obrobju strokovnega zanimanja, z izjemo posameznikov, ki so ves čas na tujih psihoterapevtskih inštitutih, zlasti v Združenem kraljestvu, Nemčiji in Franciji, dopolnjevali svoja znanja iz psihoterapije ter pridobljena znanja prinašali v svojo prakso in jih delili s kolegi. V tej prvi generaciji psihoterapevtov izstopata imeni dveh psihiatrov, Leva Milčinskega in Miloša Kobala, ter teologa in psihologa Antona Trstenjaka.
V 70-tih letih psihoterapija na svetovni ravni doživi razcvet in smo priča razvoju številnih psihoterapevtskih pristopov. Razvoj psihoterapevtske znanosti ob klasični psihoanalizi spremlja pestrost različnih psihoterapevtskih pristopov kot so neoanalitični pristop, eksistencialno-fenomenološke terapije, Rogersova »na klienta orientirana terapija«, geštalt terapije, vedenjske, kognitivno-vedenjske in sistemske terapije. Ta raznolikost je tesno povezana tudi z dejstvom, da v sodobni družbi nenehno narašča število ljudi, ki potrebujejo psihoterapevtsko pomoč in se ob iskanju te odločajo, ali in kako jim tisto, kar je na voljo, res pomaga. V Sloveniji tega razvoja še ni opaziti v tolikšni meri, začenja pa se promocija psihoterapije in sistematično izobraževanje iz neoanalitičnega pristopa, ki ga povezujemo z imenom kliničnega psihologa Leopolda Breganta. Poleg tega se na medicinski fakulteti oblikuje dvosemestrski podiplomski psihoterapevtski študij, ki je obvezen za specializante psihiatrije in klinične psihologije. Hkrati pa posamezni tuji inštituti že naštetih v Evropi afirmiranih psihoterapevtskih pristopov v domačem okolju ponujajo daljša izobraževanja za bodoče psihoterapevte, v katera vabijo in vključujejo strokovnjake humanističnih usmeritev, ne le psihiatrov in kliničnih psihologov.
V 80. letih se začenja pester razvoj različnih psihoterapevtskih pristopov tudi v Sloveniji. Sčasoma se s pomočjo afirmiranih evropskih inštitutov različnih psihoterapevtskih pristopov organizirajo domači inštituti in društva, ki ponujajo 4 do 5 letna usposabljanja na visoki strokovni ravni, za vključitev v katere je postavljen pogoj visoke izobrazbe humanistične smeri, programi pa sledijo programom matičnih inštitutov. Domači inštituti in društva so preko povezav z matičnimi inštituti v Evropi tako prvič zavarovali kriterije in standarde usposabljanja, ki jih ponujajo, ter s tem tudi kakovost psihoterapevtske storitve, ki je dostopna v Sloveniji.
V 90. letih se z namenom razvoja ter ohranjanja visoke ravni usposabljanja preko povezovanja in usklajevanja ter uveljavitev psihoterapije kot samostojnega poklica še bolj kaže potreba po povezovanju z mednarodnimi inštitucijami, zlasti evropskimi. S tem namenom je leta 1998 ustanovljena Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP), ki takrat povezuje že uveljavljene psihoterapevtske pristope, ki imajo v Sloveniji organizirano usposabljanje za doseganje naziva psihoterapevta posamezne smeri. Ustanovitev Slovenske krovne zveze za psihoterapijo je tesno povezana z imeni psihoterapevtov Bernarda Stritiha, Leona Lojka, Jožeta Ramovša, Bogdana Žorža in Janka Bohaka, ki je bil njen prvi predsednik.
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo je kot zveza psihoterapevtskih šol (v tem trenutku 12) nastala z namenom, da v skladu z načeli Strasbourške deklaracije o psihoterapiji, na osnovi katere so utemeljeni izobraževalni in etični standardi Evropske zveze za psihoterapijo (EAP), pod eno streho poveže različne psihoterapevtske šole v Sloveniji, zaščiti psihoterapevtsko dejavnost kot samostojno dejavnost in omogoči uveljavitev poklica psihoterapevta kot samostojnega poklica.
Vzporedno istega leta skupina kliničnih psihologov in psihiatrov pod vodstvom kliničnega psihologa in psihoterapevta Petera Praperja in psihiatra in psihoterapevta Gorazda Mravljeta, članov dotedanje Psihoterapevtske sekcije Slovenskega zdravniškega društva, ki izvajajo psihoterapevtsko prakso zlasti v zdravstvenih ustanovah, ustanovi Združenje psihoterapevtov Slovenije (ZPS), ki se kot združenje posameznikov zavzema za podobne cilje kot SKZP.
Od leta 2000 do danes so se aktivnosti za zaščito psihoterapevtske dejavnosti kot samostojne dejavnosti in za uveljavitev poklica psihoterapevta kot samostojnega poklica poglobile. Ob tem velja poudariti, da je Slovenska krovna zveza za psihoterapijo leta 2001 postala redna članica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP). Evropska zveza za psihoterapijo združuje krovne psihoterapevtske zveze iz 41 držav in se zavzema za uveljavitev psihoterapije in poklica psihoterapevta pri institucijah Evropske unije. S pristopanjem Slovenske krovne zveze za psihoterapijo k Evropski zvezi za psihoterapijo so postali kriteriji in standardi usposabljanj, ki se ponujajo znotraj Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, še dodatno zavarovani ter s tem tudi kakovost psihoterapevtske storitve, ki je dostopna v Sloveniji. Posamezni inštituti, ki v Sloveniji ponujajo usposabljanje za doseganje naziva psihoterapevt, so pridobili akreditacijo Evropske krovne zveze za psihoterapijo, ki jo obnavljajo vsakih 5 let. Psihoterapevti, ki v okviru Slovenske krovne zveze za psihoterapijo pridobijo naziv psihoterapevta v posameznem pristopu, so skozi točno določene postopke upravičeni tudi do Evropske diplome za psihoterapijo. Poleg tega je za kandidate, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, vzpostavljena možnost pridobitve Slovenske diplome za psihoterapijo kot uradnega potrdila o strokovni usposobljenosti, ki jo podeljuje Slovenska krovna zveza za psihoterapijo.
Za zgodovino slovenske psihoterapije je pomembno tudi leto 2005, ko je bila na Dunaju ustanovljena prva univerza za psihoterapijo v Evropi, Univerza Sigmunda Freuda. To je bil začetek izobraževanja bodočih psihoterapevtov po akademski poti in sicer po končani srednješolski izobrazbi. Evropska zveza za psihoterapijo je glede tega imela določene pomisleke, ki so se nanašali predvsem na pomanjkljive življenjske izkušnje mladih študentov v primerjavi s tistimi, ki se usposabljajo potem, ko so zaključili visoko izobrazbo humanistične usmeritve, zato ni podpirala akademske poti izobraževanja. Medtem je Univerza Sigmunda Freuda ustanavljala svoje podružnice po Evropi, med drugim 2013 tudi v Ljubljani. Ljubljanska podružnica Univerze Sigmunda Freuda ni edina fakulteta v Sloveniji, ki izvaja izobraževanje po akademski poti. Tudi Teološka fakulteta v Ljubljani izobražuje bodoče psihoterapevte zakonske in družinske terapije. Evropska zveza za psihoterapijo in s tem tudi Slovenska krovna zveza za psihoterapijo od leta 2018 priznava obe poti za pridobitev naziva psihoterapevt in sicer tisto, ki jo tudi v Sloveniji pod okriljem EAP izvajajo inštituti in društva kot tudi akademsko pot izobraževanja.
Slovenska krovna zveza za psihoterapijo (SKZP) je bila večkrat pobudnica za zakonsko ureditev psihoterapevtske dejavnosti. Od leta 2006 do 2010 so predstavniki SKZP sodelovali v delovni skupini, ki je bila ustanovljena na Ministrstvu za zdravje, se zavzemali za zakonsko ureditev dejavnosti, a brez uspeha. Leta 2016 sta Združenje psihoterapevtov Slovenije (katerega individualni člani so psihologi, klinični psihologi in psihiatri, ki opravljajo psihoterapijo) in Slovenska krovna zveza za psihoterapijo podpisali memorandum o sodelovanju, v katerem sta zastopali tri skupne cilje:
- uveljavitev psihoterapije kot samostojne znanstvene discipline in neodvisnega poklica,
- zaščito psihoterapevtov in uporabnikov psihoterapevtskih storitev ter
- urejanje trenutnih razmer na področju psihoterapije še pred sprejetjem Zakona o psihoterapevtski dejavnosti.
Doslej so se vsi poskusi, da se psihoterapevtska dejavnost zakonsko uredi, začenjali in končali na Ministrstvu za zdravje. Zdravstveni krogi ves ta čas leta vztrajno monopolizira psihoterapijo kot zdravstveno dejavnost, čeprav je v mednarodnem prostoru psihoterapija jasno opredeljena kot samostojna in avtonomna disciplina. Enako sistematično zanemarjajo ali celo zaničujejo pomen in vlogo Evropske zveze za psihoterapijo, ki je edina evropska organizacija, ki združuje psihoterapevtske šole. Neupoštevana ostaja tudi Slovenska krovna zveza za psihoterapijo, ki – za razliko od društev posameznikov – združuje psihoterapevtske šole v Sloveniji in s tem predstavlja edinstvenega strokovnega sogovornika za urejanje področja psihoterapije.
Nujno je poudariti, da so trenutni kriteriji in standardi usposabljanja slovenskih psihoterapevtov na najvišji ravni, primerljivi z evropskimi in mednarodnimi smernicami. Poleg tega psihoterapevtske šole v Sloveniji dosledno skrbijo za stalni strokovni razvoj svojih članov in za kakovost ter etičnost storitev, ki jih ti nudijo. Zato je povsem neprimerno in neutemeljeno zmanjševati vrednost poti do naziva psihoterapevt ter jo prikazovati kot nejasno, nestrokovno ali celo dvomljivo prakso. Takšni prikazi ne le izkrivljajo javno razumevanje psihoterapije, temveč tudi razvrednotijo trud, znanje in odgovornost, ki jih ta poklic zahteva. Tovrstna diskreditacija strokovnega dela ni naključna – pogosto prihaja iz medijskih krogov, ki so pod vplivom interesnih struktur, ki že leta poskušajo ohraniti monopol nad psihoterapijo kot zgolj zdravstveno dejavnostjo. Javnost si zasluži celovito, uravnoteženo in strokovno podprto predstavitev tega pomembnega področja.
Zakon, ki bi bil sprejet v takšnih okoliščinah – brez vključevanja vseh relevantnih strokovnih akterjev in ob vztrajanju na enostranskem, interesno pogojenem pristopu – ne bo zakon, ki bi psihoterapijo uredil, temveč zakon, ki bi to dejavnost v svojem bistvu uničil. Namesto razvoja in strokovne raznolikosti bi prinesel podrejanje eni sami perspektivi ter izrinil obstoječe strokovne prakse, ki delujejo po najvišjih mednarodnih standardih. Tega si Slovenija ne zasluži in naša družba ne sme privoščiti.
